http://zibelka.zaljubljena23.com/ sl-gb Zibelka.Zaljubljena23.Com Copyright(c) 2007 - Vse pravice pridržane.Nepooblaščeno kopiranje in uporaba v komercialne namene je PREPOVEDANA.Ta stran je podprena s strani e107 administrator - admin@nospam.com admin@nospam.com Mon, 06 Sep 2010 06:28:07 +0200 Mon, 06 Sep 2010 06:28:07 +0200 http://backend.userland.com/rss e107 (http://e107.org) 60 http://www.zibelka.zaljubljena23.com/e107_images/button.png http://zibelka.zaljubljena23.com/ 88 31 Search Portal Zibelka query http://www.zibelka.zaljubljena23.com/search.php http://www.zibelka.zaljubljena23.com/news.php?item.10.2
Pari, ki se trudijo zanositi, vendar jim to ne uspe, se slej ko prej zatečejo k ugotavljanju, ali morda kateri od partnerjev ni ploden. Pri moških običajno težave povzročajo 'lene' semenčice. Kakovost le-teh pa je odvisna od mnogih dejavnikov, tudi od tega, koliko določenih vitaminov imamo v telesu in kako živimo.

Premalo sonca, preveč mobilnega sevanja

Avstralski raziskovalci so pred kratkim preverjali količino vitamina D pri 800 moških, ki imajo težave s plodnostjo. Več kot tretjina moških je imela premalo tega pomembnega vitamina, katerega glavni vir je sončna svetloba. Raziskovalci so tako zaključili, da je ravno to pomanjkanje krivo za 'lene' semenčice.
Moški, ki se zavestno izogibajo nevarnim sončnim žarkom zaradi kožnega raka, bi morali razmisliti, kako bi sicer dobili zadosti vitamina D. Saj je ta pomemben ne le za kakovost sperme, temveč tudi za močne kosti. Zato strokovnjaki opozarjajo, da bi takšni moški morali jemati vitaminske dodatke in vsaj malo spremeniti življenjski slog. To je pomagalo nekaterim kandidatom pri raziskavi, ki se jim je tako plodnost izboljšala.
Na univerzi v Newcastlu pa so ugotovili, da na semenčice slabo vplivajo tudi mobilni telefoni. Da bi to dokazali, so naredili napravo, ki je oddajala enako frekvenco kot mobilni telefoni. Po 16 urah so opazili vidne poškodbe DNK semenčic. Ugotovitve potrjujejo prejšnje raziskave Američanov. Ti so odkrili, da imajo moški, ki zelo pogosto uporabljajo mobilni telefon kar do 40 odstotkov manj semenčic, kar pa nikakor ne vpliva dobro na njihovo plodnost.

Zbogom alkohol in nepotrebna zdravila!

DNK semenčic lahko poškodujejo tudi nekatera zdravila proti depresiji. Da bi to dokazali, so britanski raziskovalci 35 zdravim moškim dali antidepresive znanega izdelovalca zdravil. Pri treh od štirih vrst teh zdravil se je količina semenčic s poškodovano DNK v povprečju povišala s 13,8 na 30,3 odstotka. Pri takšnem odstotku poškodovane DNK semenčic so že prej ugotovili, da lahko slabo vpliva na možnost oploditve.
Na univerzi v Idahu pa so ugotovili, da moški ne bi smeli kaditi, piti alkohola ali jemati nepotrebnih zdravil, če želijo kdaj postati očetje. Vse to lahko vpliva tako na kakovost njihovih plavalcev, kot tudi na to, kakšne zdravstvene težave bodo imeli njihovi otroci.

Onesnaževanje in vlaženje

Ljudem iz štirih evropskih držav – Poljske, Ukrajine, Grenlandije in Švedske so vzeli vzorce sperme in krvi, da bi ugotovili stopnjo genetskih poškodb semenčic in izpostavljenosti škodljivim kemikalijam imenovanim PCB. Te kemikalije so del našega okolja. Ugotovili so, da sicer lahko škodujejo semenčicam, a ne dovolj, da bi moški postal neploden. Razen v primeru, da moški že pred izpostavljenostjo tem kemikalijam ni imel dovolj kakovostnih semenčic.
Na semenčice lahko slabo vplivajo tudi nekateri geli za vlaženje nožnice. Gele običajno priporočajo parom, ki ne morejo spočeti otroka. Nekateri geli so poškodovali spermo in vplivali na njeno 'živahnost' v laboratorijskih testih. Rezultati kažejo, da nekateri geli lahko ob stiku s semenčicami slabo vplivajo na njihovo kakovost in tako zmanjšajo možnosti za oploditev in zanositev.

Inteligenten moški, dobra sperma

Če ima vaš moški kakovostno spermo, to lahko pomeni, da je zelo bister. Vsaj tako pravijo na mehiški univerzi. Psiholog Geoffrey Miller je preizkusil več kot 4000 moških in 425 vzel tudi vzorec sperme. Tisti, ki so se na inteligenčnih testih najbolje odrezali, so imeli tudi največ zdravih semenčic. Povedal je, da to odkritje ni nekaj neverjetnega, a rezultati so takšni, kot so in zato pomembni. Zakaj naj bi bilo temu tako, ni čisto prepričan, njegova teorija pa je, da je visok inteligenčni kvocient tesno povezan tudi s skrbjo za zdravo telo.


[Objavil administrator]


Vir:Bibaleze.si]]> administrator<admin@nospam.com> Mon, 17 Nov 2008 15:53:08 +0100 http://www.zibelka.zaljubljena23.com/news.php?item.10.2 http://www.zibelka.zaljubljena23.com/news.php?item.9.2 Kako se okužimo s toksoplazmozo?

Toksoplazmozo povzroča znotrajcelični parazit – toksoplazma gondii. Strokovnjaki ocenjujejo, da je okuženih skoraj polovica ljudi na svetu.
Ljudje se lahko okužimo zaradi zaužitja premalo kuhanega ali pečenega mesa. V tkivih okuženih živali se nahajajo ciste, te ciste pa vsebujejo zajedalce. Torej če bo mačka pojedla miš, ki ima v tkivih zajedalce, bo okužena tudi sama. Do okužb živali in ljudi lahko pride tudi preko iztrebkov okuženih mačk.
Če se ženska prvič okuži s to boleznijo v nosečnosti, je velika nevarnost, da se bo okužil tudi plod. Zajedalec namreč prehaja iz materinega telesa skozi posteljico do ploda, posledice pa so lahko hude okvare otroka.
Običajno so končne gostiteljice mačke. Če mačka poje okuženo miš in skupaj z njo parazite, se v njenih prebavilih pojavijo ciste. Stena cist se v mačjih prebavilih razkroji in iz njih v črevo prodrejo paraziti. Del parazitov tako prodre skozi črevesno steno in se začne razmnoževati v telesu mačke. Jajčeca parazitov mačka izloča z iztrebki. Mačka začne izločati parazitske ciste med 3. in 10. dnem po okužbi, izločanje pa traja od 10 do 14 dni. Tako se izloči več milijonov parazitskih cist, ki so lahko kužne več kot eno leto.
Kako se lahko nosečnica okuži s toksoplazmo?
Nosečnica se lahko okuži tako, da zaužije sporociste, ki so v mačjih iztrebkih in zaidejo v usta z umazanimi rokami ali premalo umito zelenjavo in sadjem. Do okužbe pride lahko tudi, če jemo meso okužene živali, na primer ovce ali okuženega prašiča.

Kaj pa plod?

Plod se okuži le, če se mati prvič okuži med nosečnostjo. Posledice okužbe pri otroku so lahko zelo hude.
Kongenitalna toksoplazma povzroči hude in nepopravljive okvare oči in možganov. Posledice so hidrocefalija (vodenoglavost), možganske zaapnitve in krči … Če pride do okužbe ploda med zgodnjo nosečnostjo, nekaj otrok umre že v maternici, od 10 do 12 odstotkov jih umre kmalu po rojstvu, živeči pa imajo lahko hudo možgansko okvaro, resne poškodbe vida ali slepoto.

Na kaj mora biti nosečnica pozorna?

Če je ženska bolezen že prebolela, ni nevarnosti. Če se nosečnica okuži v prvem tromesečju nosečnosti, je nevarnost okužbe ploda 25-odstotna, v drugem tromesečju 50-odstotna in v tretjem 65-odstotna.
Največja nevarnost za plod je, če se nosečnica okuži v prvem tromesečju, najmanjša pa v zadnjem tromesečju.

Testiranje v nosečnosti

Nosečnici odvzamejo kri približno v 12. tednu nosečnosti. Če nosečnica ni okužena s toksoplazmo, je test negativen in se ponovi nekje v 20. tednu nosečnosti in nato še enkrat pred rokom poroda.
Če pa je pri preiskavi test pozitiven oziroma gre za nizke vrednosti protiteles, gre za staro okužbo in za plod tako ni nevarnosti.

Kaj, če je do okužbe prišlo?

Če odkrijejo svežo okužbo, zdravniki ukrepajo različno in glede na trajanje nosečnosti. Okužbo pred 20. tednom lahko z določenimi zdravili tudi zdravijo, po 20. tednu pa je zdravljenje že vprašljivo, oziroma je potrebno pretehtati med škodljivostjo in koristnostjo zdravil, ki vplivajo na razvoj plodu.

Kako lahko same preprečite okužbo?

Če imate doma mačko, ji preprečite lovljenje ptic in miši. Mačko enostavno navadite, da se bo držala doma. Redno ji čistite stranišče, če se le da, naj to opravi nekdo drug namesto nosečnice, če pa to ni mogoče, uporabljajte zaščitne rokavice.
Pri vrtnarjenju in delu z zemljo si obvezno nadenite rokavice. Če imate doma malčka, ki se igra v peskovniku, peskovnik ponoči pokrivajte.
Nikar ne uživajte surovega mesa, sadje in zelenjavo pa pred zaužitjem temeljito umijte pod tekočo vodo.


[Objavil administrator]


Vir:Bibaleze.si]]> administrator<admin@nospam.com> Tue, 22 Jul 2008 09:38:58 +0200 http://www.zibelka.zaljubljena23.com/news.php?item.9.2 http://www.zibelka.zaljubljena23.com/news.php?item.8.2
Nedolžen raziskovalec ali mali lump?

Ne morete se odločiti, ali otrok naredi toliko neumnosti in lumparij zato, ker pač raziskuje okolje, ali vas morda ne izziva, da bi videl vašo reakcijo. Ampak po otrokovem vedenju bi vedno pogosteje lahko rekli, da ve, da ni prav, kar počne. Malček je, na svoj nedolžni način, poreden. Otrok prav zares raziskuje in preizkuša, le da ste tokrat predmet raziskovanja vi sami. Mora ugotoviti, kje so meje, ko se boste razjezili in mu postavili jasne omejitve. Mora vedeti, kaj se sme in česa se ne sme.
Nobenemu staršu ni lahko sprejeti dejstva, da ga pričenja otrok izzivati, provocirati. Ampak vsak otrok v času odraščanja, približno med prvim in drugim letom, mora skozi to fazo osamosvajanja od ljubljenih odraslih! To imejte v mislih vedno, kadar boste jezni in razočarani ugotavljali, da so otrokove lumparije naperjene proti vam. In kako naj bi reagirali? Ali naj bi malo zamižali, ker veste, da je upiranje in izzivanje otrokova notranja potreba, zoper katero nič ne more, ali naj bi reagirali takoj, ostro in odločno, da bodo meje otroku jasne enkrat za vselej. Najboljša bo srednja pot - mirno, jasno, odločno in dosledno sporočilo otroku, da do tu sme, naprej pa ne. Kajti, če bi otroku neumnosti vedno le spregledali z nasmehom na ustnicah, bi mu v resnici škodili. Otrok, ki ne pozna meja, ki ni doma primerno omejevan, je za širšo okolico nesprejemljiv, ker se vede tako, kot se ne more nihče med nami. Izločili bi ga drugi otroci, vzgojiteljice v vrtcu, sorodniki... Pa tudi vi bi se prej ali slej znašli v nezavidljivi situaciji. Otrok bi vas izzival na javnem mestu, kjer njegovih izzivov ne bi mogli več spregledati zaradi pritiska drugih. In potem bi morali reagirati - pogosto celo prehudo. Vi bi imeli potem občutek, da ste padli na izpitu starševstva, da slabo vzgajate otroka in da vas za povrh vaš otrok prav nič ne spoštuje.

Otrok se mora uveljaviti

Med prvim in drugim letom se otrok mora pričeti osamosvajati od matere. Prav mati je tista, ki občuti največji otrokov osamosvojitveni pritisk, saj se mora otrok odtrgati od nje bolj kot od očeta - njuna navezava je bila pač tesnejša in tudi dalj časa trajajoča. Zato je očitek, ki ga matere pogosto slišijo ob prvih otrokovih izzivanjih, da "sedaj pa imajo, ko so otroka že povsem razvadile", v resnici neprimeren. Še posebno kritično je osamosvajanje, če sta v preteklem letu mati in otrok veliko časa preživela sama drug z drugim, brez pomembnejše očetove prisotnosti. Veliko bolj pomaga, če bi materi kritiki (otrokov oče, stari straši, tete, strici...) pomagali, da se otrok z njihovo pomočjo preusmeri na naslednjo razvojno fazo, kjer se bo lahko čutil večjega, pomembnejšega, samostojnejšega.
Zakaj otrok nenadoma čuti potrebo po osamosvajanju? Otrok je postopoma prišel do spoznanja, da ni ista oseba kot mati, da ima lastne želje in lastno osebnost. In ta nova osebnost se želi uveljaviti.

Kaj naj bi storili?

Kaj naj bi storili z malčkom, ki vas očitno izziva? Predvsem je pomembno, da se na otrokove provokacije na nek način odzovete. Ampak tudi to ni vseeno, kako se boste odzvali. Ne smejte se - čeprav bo marsikdaj situacija, ko se bo vaš mali pleničkar postavil pred vas kot kakšen mali Herkul v levji koži okoli ledij, zelo smešna. Otrok bi namreč zaradi vašega spontanega smeha dobil zelo napačno sporočilo. In naslednjič vam enaka lumparija morda ne bo prav nič več smešna, pa boste reagirali pretirano in tako otroka povsem zmedli.
Pri majhnem otroku je najbolje, da si že v naprej pripravite preprosto frazo, ki mu bo jasno povedala, da je to, kar dela, prepovedano. Recimo: >To pa ne! Ne delaj tega.< Potem pri vsakem izzivanju ponavljajte vedno enako frazo, pri tem pa otroka glejte naravnost v oči z resnim obrazom.
Česa pa ne bi smeli reči? Ne dajajte etiket otroku, kot na primer: "Ti si lump!" To bi po nepotrebnem načelo njegovo samopodobo. Raje negativno označite dejanje: "To je lumparija!" Za majhne prekrške bi lahko rekli preprosto: "Kaj vidim? Tega pa ne delamo." Ali: "Kaj pa se tu dogaja? To se ne sme."

Otrok eksperimentira

Majhen otrok raziskuje svet tako, da poskuša. Enako igro - ki je zanj zelo resen poskus - ponavlja enkrat, dvakrat...desetkrat. Potem pa je čaša spoznanja polna in za otroka je čas, da prične z novim poskusom. Otrok tako napreduje v raziskovanju vsega, kar ga obdaja, vseh predmetov in prostorov, enako pa tudi vseh ljudi, torej tudi vas.
In če otrok vztrajno ponavlja nekaj, kar ste mu že jasno prepovedali? Potem je čas za time-out. Naj sede na določeno mesto, recimo na svoj stolček ali na določeno blazino, in tam ostane nekaj sekund pri miru. Potem počenite k njemu, poglejte ga naravnost v oči in mu recite: "To se ne sme. To sem ti že povedala. Ne počni več tega."

V družini veljajo določena pravila

Ali bi se torej res morali prav vsakič vztrajno postaviti proti malemu izzivalcu? V načelu da, vendar po pameti. Poglejmo primer: otrok bi moral vsako jutro ob odhodu pospraviti svoje copatke na polico, ker tako pospravi svoje copate v vaši družini vsak sam. Toda danes otrok tega noče storiti, vam pa se že zelo mudi, ker že zamujate v službo. Čisto vsakič se vam ni treba pogajati z otrokom, čeprav veste, da vas izziva. Pač pa to prestavite na prihod domov - tedaj imate več časa in lahko mirno vztrajate, da otrok pospravi, kar bi moral že zjutraj. Gre za to, da otrok postopoma sprejme pravila, ki veljajo v družini in veljajo za vse družinske člane.
Ali bi morali ob tem popuščanju zjutraj kaj reči? Otroku lahko rečete: "Ni prav, kar počneš. Vem, da si sedaj zaspan in meni se danes zelo mudi v službo, ampak v naši družini vsak sam sproti pospravi za seboj. Ti boš za seboj pospravil takoj, ko se vrneš domov." Vendar pa je pri tem pomembno, da prav zares vsi drugi člani družine pospravijo copate - kajti če otrok vidi, da jih očetu pa ni treba in da ste za njim pospravili vi, je bil vaš govor zaman.


[Objavil administrator]


Vir:Moj malček]]> administrator<admin@nospam.com> Wed, 21 May 2008 21:34:17 +0200 http://www.zibelka.zaljubljena23.com/news.php?item.8.2 http://www.zibelka.zaljubljena23.com/news.php?item.7.2 vse jasno<. Če imate le enega otroka, ob >lahkem< dojenčku ni težko postati samozavesten, češ, da z otrokom >znaš<. Ni pa tudi lahko presoditi, ali je dojenček v resnici >zahteven< ali pa se tako le zdi staršema, ki napihujeta vsako najmanjšo težavo.
Otroci se že rodijo s takšnim ali drugačnim temperamentom. Nobeden med njimi ni boljši, je pa res, da določenemu temperamentu staršev lahko bolj odgovarja določen tip temperamenta otroka. Aktivni starši bodo na svojega malega aktivneža ponosni, mirnim staršem pa bi se morda že zdelo, da je z istim dojenčkom nekaj narobe in da potrebujejo strokovno pomoč. Seveda pa ni prav, če bi dojenčka zaradi njegovega temperamenta ne ljubili tako, kot si zasluži. Vsak otrok si, ne glede na vse, zasluži vso ljubezen. Svojega temperamenta si pač nihče ne izbere sam. Z leti bo za vas vse laže, saj bo z vzgojo in s socializacijo otrok postopoma postal bolje prilagojen svojemu okolju.
Poglejmo, kako bi lahko ocenili z opazovanjem otrokovih reakcij pri hranjenju, kateremu izmed treh osnovnih tipov temperamentov ustreza vaš dojenček. Potem mu pomagajte tako, kot vam svetujemo, da bo dojenje uspešnejše, pa se bo otrok lepše razvijal in tudi vaša medsebojna povezava bo boljša, saj bodo odstranjeni vzroki nepotrebnih napetosti. Saj v tem je vsa umetnost uspešnega starševstva: najti pot, da bosta zadovoljni obe strani - otrok in tudi starši.

Mirni dojenček

Kakšen je?
Še preden se dovolj naje, že odneha z dojenjem. Zato je v nevarnosti, da ostane tudi po hranjenju lačen in da hrane ne dobiva dovolj celo v daljšem časovnem obdobju, kar pomeni, da njegova teža ne bo naraščala in da se ne bo razvijal tako, kot bi se lahko, vi pa tega ne boste niti opazili. V prvih tednih bo mirni dojenček prespal cele obroke, vaši znanci pa ga bodo hvalili, češ da je >priden< dojenček. Edini način, da ste prepričani, da ni nič narobe z vašim mirnim zaspančkom, je, da ga redno tehtate in da se o naraščanju njegove teže posvetujete s pediatrinjo ali patronažno sestro (babico), ki vas obiskuje na domu.

Kaj lahko storite?
Zbujajte ga na tri do štiri ure. Posadite si ga v naročje v pokončen položaj, slecite ga, preoblecite, zmasirajte, potelovadite z njegovimi udi. Opazujte ga v spanju: ko se prične malo premikati (če bi bili to odločnejši gibi, bi rekli, da se premetava), je to najverjetneje znak, da je lačen. Sedaj je trenutek, da ga nahranite, sicer bo spet globlje zaspal. Morda si bo potrebno mleko iztiskati, da bi spodbudili nastajanje mleka; mleka je namreč manj, če se dojenček manj doji in ga je več, če se doji pogosteje. Če je mleka manj, se mora dojenček zanj bolj truditi, tega pa mirni dojenček pogosto ne stori in zato se znajdete v začaranem krogu. S iztiskanjem pa lahko pospešite nastajanje mleka in razklenete začarani krog.

Povprečni dojenček

Kakšen je?
Ob času, ko je lačen, se sam prebudi. Večino časa dobro sesa, vmes počiva, včasih pa med obroki tudi zaspi in jih tudi včasih prespi, nato pa se zbudi prej, ker je pač lačen. Če spremenite urnik, to še ni katastrofa, ki bi ga razburila tako, da se še dolgo ne bi mogel umiriti. Ne morete pa vedno ugotoviti, ali je lačen, ali ga zebe, ali ga kaj boli ali pa je narobe še kaj drugega.

Kaj lahko storite?
Sprva ga hranite po njegovi želji. To bo pomenilo, da ga dojite od šestkrat do desetkrat v 24 urah. Postopoma lahko poskusite uvajati rednejši urnik z dojenjem na dve do tri ure podnevi. Podnevi ga lahko za dojenje zbudite, ponoči pa pustite, da kakšen obrok prespi, da ne bi porušili nastajajočega vzorca nočnega spanja. Ne pustite pa ga predolgo jokati, če je lačen; podnevi ali ponoči. Bodite srečni, da imate povprečnega dojenčka in da so torej tudi vaše težave le povprečne, kajti staršem mirnih in dejavnih dojenčkov je teže kot vam.

Dejavni dojenček

Kakšen je?
Ko je lačen, boste to zagotovo vedeli, kajti to vam bo povedal s posebno predirnim in glasnim jokom, ki vas tako vznemiri, da morate takoj nekaj storiti. Dojiti se začne divje, razburjeno. Je požrešno, poleg mleka pa požira tudi mnogo zraka. Nato pogosto zaspi med dojenjem. Pogosto se prenaje, nato pa del mleka izbruha. Tudi sicer je pogosto razburjen in razdražen, zato ni težko zamenjati njegovo siceršnjo razburjenost z znamenji lakote. Morda ga boste zaradi tega dojili tudi kdaj, ko sploh ne bo lačen.

Kaj lahko storite?
Najbolje bo, da ga dojite tako pogosto, kot želi. Opazili pa boste, da se vaš mali dejavnež težko doji, če je zelo razburjen, ker se zaradi silnega joka in razburjenosti ne more pravilno pristaviti. Pristavljanje bo uspelo le, če ga pred dojenjem skušate čim bolj umiriti. Pred dojenjem zagotovite mirno okolje, pa tudi sami se umirite. Pred začetkom dojenja, ko mleko iz dojke kar škropi v curku in ga otrok zato težko požira, bi bilo najbolje, če si iztisnete prvi naval mleka. Otroku pa ponudite dojko potem, ko mleko teče bolj umirjeno in ga dojenček lahko mirneje požira. Če opazite, da dojenček požira veliko zraka, ga dajte z dojke in mu podrite kupček. To mu bo pomagalo, da se bo bolje najedel, saj mu sicer zrak v želodčku daje lažni občutek sitosti.


[Objavil administrator]


Vir:Moj malček]]> administrator<admin@nospam.com> Wed, 16 Apr 2008 10:09:40 +0200 http://www.zibelka.zaljubljena23.com/news.php?item.7.2 http://www.zibelka.zaljubljena23.com/news.php?item.6.2
Prvi nakup čevljev

Prodajalci imajo zelo pestre in zanimive izkušnje z malimi kupci in njihovimi starši. Vse vidijo: od joka in zvijanja, da bi se rešil trdnega prijema staršev in tiščanja čudno tujih čevljev, do malčkov, ki cepetajo, ker iz trgovine ne morejo odnesti vseh parov čevljev... Se bojite, da vam bo vaš otrok >naredil sramoto< v trgovini? Ah, kaj! Saj so si vsi majhni otroci podobni. Novega se bojijo in zato reagirajo burno. Ampak vseeno poglejmo, kako bi nakup potekal s čim manj stresa za vse - otroka, starše in prodajalca. Izkušeni starši pravijo, da je najbolj pomembno pravilno izbrati čas za nakup čevljev. Če pridemo v trgovino ob šestih zvečer, je zelo verjetno, da se bo nakup sprevrgel v polom. Utrujen, lačen in zato ravno prav siten malček, bo najverjetneje razpoložen prav za vse, le za pomerjanje novih čevljev ne. Zato je bolje, če si za nakup rezerviramo čas med tednom, po možnosti zgodaj dopoldne, ko v trgovinah tudi ni pretirane gneče. In še nekaj. Zelo pomembno je, da otroku kupimo ravno prav velike čevlje, zato pojdite raje v tisto trgovino, kjer imajo posebne merilne ploščice, s katerimi zanesljivo določijo številko čeveljčka, ki jo otrok potrebuje. Za nakup imejte na voljo veliko časa, ker mora otrok v vsakih čeveljčkih nekoliko hoditi, da boste ocenili, ali je vse v redu. Ne pomerjajte več kot štirih parov. Če je to potrebno, se vrnite v trgovine raje še naslednji dan, ker otrok po štirih parih ne bo več zmogel dovolj volje in koncentracije za nakup. Pomembno je tudi, da je otrok obut v prave nogavičke, ne predebele in ne pretanke. Nogavičke so boljše kot žabice zato, ker mu jih po pomerjanju čevljev lahko sezujete in pogledate, ali ima kje rdeče lise, ki bi nakazovale, da ga na tistem mestu čevlji tiščijo. Ne nakupujte v trgovinah, ki so tako majcene in natrpane, da v njih otrok ne more hoditi v novih čevljih, vi pa bi ga medtem opazovali.

Prvič v restavraciji

Z dojenčkom ste verjetno že kdaj jedli zunaj - le da je bil on v vozičku, vi pa pri svojem krožniku. Ugotovili ste, da je to prav prijetno in prav nič moteče za druge goste, če le otrok ni ravno jokal. Čisto drugače pa je, ko v restavraciji svoj obrok poje tudi otrok. Preden se z otrokom prvič odpravite na kosilo v restavracijo, je zelo pomembno, kateri lokal izberete. Prijazno strežno osebje, hitra postrežba, dovolj velik prostor in kakšno igralo so stvari, od katerih bo zelo odvisno, v kakšnem razpoloženju bo potekala dogodivščina. Koristno bo, če boste že pred prihodom natančno vedeli, kaj boste naročili, jedila pa naj bodo takšna, ki ne zahtevajo dolgotrajne priprave. Izberite restavracijo, kjer imajo za goste na voljo tudi otroške stolčke, saj bo otrok laže in lepše jedel, če bo na dovolj visokem stolu. Če veste, da vaš otrok zelo packa, imate lahko s seboj plastičen podstavek in če se bojite, da bo prevrnil ali porinil na tla krožnik, lahko prinesete od doma njegovega plastičnega. Če si otrok želi le glavno jed, prosite, naj jo postrežejo skupaj z vašo predjedjo ali juho, ker bo sicer otrok predolgo čakal na svojo jed. Da bo čakanje krajše in znosnejše za vse, vzemite s seboj barvice ali otrokovo najljubšo knjigico. Uporaben je tudi namig, da pojdite jest skupaj s prijatelji, ki imajo prav tako majhne otroke, ker tako zagotovo ne boste edini gostje v restavraciji, ki boste prišli z otroki. Mnogi starši se iz strahu pred možnimi >incidenti< restavracijam izogibajo v velikem loku, kar pa ni vedno dobro. Tovrstni >incidenti< se dogajajo vsem staršem, poleg tega pa moramo vedeti, da se bodo naši otroci naučili pravilnega obnašanja v restavraciji le tako, če jih bomo tja peljali. Nikakor pa ne bo odveč, če jih bomo pravil vedenja za mizo (na)učili že doma, saj bomo na ta način zardevali precej manj, kot če bomo vzgojo pustili šele za restavracijo. In še nekaj - drugi gostje bodo razumeli, če bo vaš otrok nemiren za vašo mizo. Nikakor pa ni prav, če bi dovolili, da vaš otrok pri jedi moti druge goste, če jih ogovarja, če jih od blizu ogleduje, če jih cuka za obleko, komentira dogajanje itd. Prav tako ni prav, če otrok lahko prosto hodi med mizami, medtem ko vi še jeste. Še posebno pa pazite, da ne bo na poti natakarjem, ki hitijo od mize do mize. Ker je otrok majhen in nizko pri tleh, ga morda ne bi videli in bi se vanj zaleteli z naročjem, polnim krožnikov.

Prvič k frizerju

Ko otroka prvič peljemo k frizerju, je najbolje, če ga odpeljemo v salon, kjer imajo izkušnje s striženjem majhnih otrok. V takih salonih imajo posebne stolčke za otroke, nekaj igrač, plastična ogrinjala z motivi različnih pravljičnih junakov, ki tudi malo pripomorejo k temu, da se otroci prepustijo škarjam. Striženje, pa naj bo prvo ali deseto, pa je po izkušnjah frizerjev in mnogih staršev lahko prava nočna mora. Otroci pogosto kričijo, jokajo in se otepajo, ker jih je neznansko strah. Strah jih je ostrega predmeta blizu glave, poseganja tujca v njihovo telo, švistanja in šrktanja škarij, ki jih ne vidijo, blizu glave... Zoprno jim je umivanje glavice v tujem okolju, strah jih je zapreti oči med pranjem las ali striženjem, ker bi se medtem lahko zgodilo karkoli... in morda bi mama celo izginila ter jih pustila same v tujem okolju. Tuji so jim intenzivni vonji v frizerskem salonu, straši jih zvok sušilcev za lase in neznani ljudje, ki prihajajo in odhajajo. Zato je pri frizerju na začetku potrebna izdatna pomoč starša. Na začetku je pametno otroku lase oprati že doma, med striženjem pa ga držite v naročju, ker sicer ne bo pri miru. Če imamo dva ali več otrok, se k frizerju vedno odpravimo le z enim otrokom, ostale pa pustimo doma, ker se prav lahko zgodi, da se bomo morali posvečati izključno enemu. Tudi sicer izkušeni frizerji pravijo, da starši v tistih nekaj minutah, ki jih imajo na voljo za striženje najmlajših, od njih ne smejo pričakovati prevelikih frizerskih umetnij. Pogosto se celo zgodi, da morajo striženje končati, ne da bi do konca oblikovali lase na mali glavici. Bodo pač nadaljevali drugič. Bolje je, da ima otrok napol ostrižene lase, kot da bi si prvo izkušnjo s frizerjem zapolnil kot travmatično.

Prvič k zobozdravniku

Zobozdravnik ima za mnoge odrasle silno negativen prizvok. Ampak napačno bi bilo, če bi svoje strahove prenašali na malčka. Če bi vas peljali k zobozdravniku tako zgodaj, bi morda danes imeli mnogo lepše zobe in mnogo manj bolečih izkušenj... Strokovnjaki priporočajo, naj gre malček k zobozdravniku čim prej, najbolje okoli drugega leta starosti. Nič ni narobe, če peljemo otroka k zobozdravniku že takrat, ko ima le nekaj zobkov. Če ga bomo peljali tako zgodaj, se bo prej navadil na ambulanto in vse, kar je v njej, in ob pravilni spodbudi in odnosu se mu bodo ti obiski vtisnili v zavest kot nekaj naravnega, pozitivnega in povsem nebolečega. Že sam pregled zob je za majhne otroke namreč nekoliko strašljiva izkušnja, ker se bojijo močne luči, nenavadnega stola in osebe, ki se dotika njihovih zob. Prav zares ni lahko na široko odpreti usta in dovoliti tujcu, da stori, kar hoče! Zobozdravniki za otroke to vedo, zato pogosto najprej predlagajo staršem, da prvi sedejo v stol. >Pregledajo< jim zobe. Nato sede v naročje starša še otrok. Odpre usta in tokrat je pregled zob resničen. Preden otroka prvič peljemo k zobozdravniku, mu kar najbolj mirno razložimo, koga in kaj bo videl v ordinaciji in zakaj je obisk potreben. Nikar pa mu ne recimo: >Ne skrbi, saj ne bo nič bolelo,< ker bo potem začel sumiti prav nasprotno. Ne pozabite mu tudi povedati, da bo na koncu za sodelovanje in nagrado na rokico dobil tudi štampiljko ali nalepko. Če pa otroka sami ne boste odpeljali k zobozdravniku, vam bo obisk priporočil otrokov pediater na sistematskem pregledu pri treh letih. Kam pa bi otroka peljali k zobozdravniku? To vam bo svetoval vaš pediater, po izkušnjah pa lahko povprašate tudi druge starše v vrtcu. Nikar pa ne mislite, da boste otroka peljali k svojemu zobozdravniku, ker ga pač poznate. Mlečni zobje so drugačni od stalnih, zato se z njimi ukvarjajo specialisti za predšolsko in šolsko zobozdravstvo.

Prvo spanje drugje

Ko otrok prvič prespi izven doma, je to zanj velika izkušnja. Večina otrok prvič prespi pri babici in dedku. Lahko pa, da bo otrok prvič prespal drugje, ko bo šel na obisk k prijatelju ali na zimovanje oziroma letovanje z vrtcem. Nekateri vrtci tudi organizirajo >noč v vrtcu<.
Ko gre otrok spat drugam, je to zanj velika dogodivščina, ki mu prinese odlično izkušnjo, pa tudi nekaj normalnega strahu in negotovosti. Zato najbolj verjetno ne bo spal dobro, pa nič zato. Bo pač spal drugič bolje. Če bo otrok prvič prespal pri prijatelju, bodo zanj poskrbeli prijateljevi starši. Vaša skrb je le, da otroka pripeljete k njim dovolj zgodaj, da bo še dovolj časa za igro pred spanjem, toda dovolj pozno, da ne bosta otroka do večera že preveč naveličana drug drugega. Otroku ni potrebno dajati posebnih navodil, recimo, da se mora vesti lepo ali da mora biti vljuden, ker tega tako ali tako ne bo zmogel, bo pa v njem ustvarjalo nepotrebne napetosti. Dovolj je, če mu rečete, naj se ravna po tistem, kar bosta naročila prijateljeva starša - kot da bi bila njegova starša. Naslednje jutro pa pridite po otroka primerno zgodaj, ker bo otrok slabe volje, saj je gotovo spal manj in slabše, kot bi doma. Ampak kaj je to proti odličnemu doživetju!
Če bo otrok prvič spal drugje z vrtcem, bodo zanj gotovo dobro poskrbele vzgojiteljice. Te imajo mnogo izkušenj in prav gotovo ne potrebujejo še posebnih navodil, kako naj ravnajo z otroki. Vsi otroci v skupini bodo prvo noč spali slabo in malo, ker bodo vznemirjeni. Tudi vaš otrok. Naslednje dni pa bo vedno bolje, tudi zato, ker bodo otroci že zelo utrujeni. In kaj, če bo vaš otrok neusmiljeno jokal zvečer in ponoči? Prepustite odločitev, ali naj pridete po otroka, vzgojiteljicam. Če se le da, pa ne hodite ponj, ker bo otrok dobil občutek, da je nezmožen prespati drugje in brez vas. Zanj je bolje, če je izkušnja nekoliko težavna, pa jo je zmogel, kot če je le on v svoji skupini ni zmogel. V načelu pa so na začetku krajše odsotnosti - do pet dni - boljše od daljših odsotnosti. Otroci, ki so že kakšno noč prespali pri starih starših in pri prijateljih, v načelu izkušnjo bolje prestanejo kot otroci, ki so šli od doma prvič.

Prve počitnice ali potovanje

Ko se prvič odpravljate z otrokom na počitnice ali na potovanje, ste vi gotovo bolj vznemirjeni kot otrok. Otrok postane vznemirjen šele, ko začuti vaše vznemirjenje ali ko vidi, da pakirate kovčke. Povejte mu, kaj se dogaja, ker ga je verjetno strah. Otroci se namreč bojijo, da bi starši odšli in jih kar zapustili. Pomagajte otroku, da tudi sam pripravi majhen nahrbtnik s svojimi igračami, barvicami in papirjem. S seboj naj vzame svojo igračo tolažnico, svojo odejico ali blazinico, skratka tisto, kar potrebuje pri počitku in tudi diši domače. Če bo med pripravami na pot tudi otrok sam nekaj počel, se bo počutil bolje, pa tudi prav je, da otrok sodeluje pri družinskih opravilih. Z otrokom se tudi pogovarjajte, kam greste, kaj boste tam počeli in kaj boste doživeli. To mu pomaga vzpostaviti občutek varnosti in predvidljivosti. Na poti ali v novem bivališču na počitnicah lahko pričakujete, da bo otrok vsaj na začetku slabše spal in slabše jedel in da bo nasploh bolj vznemirjen. To je zato, ker je porušen njegov redni urnik in ker dobi vsak dan veliko novih izkušenj, ki jih mora predelati. Bivanje mu boste olajšali, če se bo počutil varno vsaj med počitkom - recimo, če bo lahko spal pri starših, ali pa, če bi mu kupili prenosno posteljico. Pogosto je ceneje kupiti svojo zložljivo posteljico kot plačati doplačilo za otroško posteljo. Preden greste na pot, se pozanimajte, kako je z otroškim zdravnikom na vašem cilju, s seboj pa imejte tudi priročno lekarno. Računajte, da veliko otrok na poti dobi drisko (potovalno drisko).

[Objavil administrator]


Vir:Moj malček]]> administrator<admin@nospam.com> Thu, 06 Mar 2008 10:22:52 +0100 http://www.zibelka.zaljubljena23.com/news.php?item.6.2 http://www.zibelka.zaljubljena23.com/news.php?item.5.2 Pri večini zdravih donošenih otrok je zlatenica komaj zaznavna in izgine po prvem tednu življenja. Dokler je zlatenica v fizioloških mejah, jo samo opazujemo, pri manjšini otrok pa se glede na razlog zlatenice odločimo za pogostejše kontrole bilirubina v otrokovi krvi in za zdravljenje. To je tudi najpogostejši razlog, da morata mati in otrok ostati dalj časa v porodnišnici. Zdravljenje je potrebno, ker huda zlatenica poškoduje možgane.

Razlogi za zlatenico

Kadar gre za fiziološko, tako imenovano novorojenčkovo, zlatenico, so razlogi trije:

* Otrokova kri je po rojstvu gostejša, vsebuje več rdečih krvničk. Tako se namreč otrokov organizem prilagodi na občasno pomanjkljivo preskrbo s kisikom na koncu nosečnosti in med porodom.
* Rdeče krvničke imajo dosti manj stabilno celično steno kot kasneje v življenju, njihova življenjska doba je krajša in v velikih količinah propadajo. Zaradi povečane razgradnje se pojavi večja količina barvila iz rdečih krvničk - hemoglobina, iz katerega nastane bilirubin.
* Večji del bilirubina se izloča preko prebavil. Nezrelost jetrnih encimov pri novorojenčku je dodaten razlog za zastoj v presnovi tega barvila. Za izločanje barvila skrbijo pred rojstvom namreč materina jetra. Fiziološka zlatenica se pojavi 2. do 3. dan po rojstvu, doseže vrhunec 4. dan in nato počasi izgineva. Če otroka prezgodaj odpustimo iz porodnišnice, pri njem ne moremo kontrolirati poteka zlatenice. V ameriški literaturi že opisujejo povečan odstotek okvarjenih otrok zaradi zlatenice, ker odpuščajo matere iz porodnišnice po 24. urah.

Kdaj je zlatenica izrazitejša?

* Pri nedonošenih otrocih nastane zlatenica zaradi dodatne nezrelosti jetrnih encimov. Izrazitejša je med 5. in 7. dnem in traja do14 dni.
* Izrazitejša zlatenica se pojavlja tudi pri otrocih, ki so utrpeli obporodno stisko in imajo nižji oceni po Apgarjevi. Pri njih so tudi jetra doživela stisko in zato slabše delujejo.
* Zlatenica se pojavi tudi kot posledica različnih krvavitev po koži, v podkožju, pod pokostnico, ob zlomih, po oteženem rojstvu otroka. Izlita kri se resorbira in spet obremeni encime v jetrih.
* Bolni otroci in otroci, ki so doživeli stisko že v maternici in se zato rodijo z zelo gosto krvjo, imajo prav tako izrazitejše oblike zlatenice.
* Zlatenica, ki nastane zaradi povečanega razkroja otrokovih rdečih krvničk - hemolitična zlatenica. Te vrste zlatenice smo se včasih zelo bali, ker je potekala dramatično in povzročala vitalno ogroženost otroka. Najbolj poznana je zlatenica zaradi nesoglasja Rh faktorja pri Rh negativnih materah. Otrok podeduje od očeta pozitiven Rh faktor, in če pridejo njegove rdeče krvničke v materin krvni obtok, se ustvarijo protitelesa. Navadno se to ne zgodi že v prvi nosečnosti, nevarnost nastane pri kasnejših otrocih. K sreči takšne primere danes zelo redko srečujemo, saj so vse Rh negativne nosečnice že preventivno zaščitene z umetnimi protitelesi, po porodu Rh pozitivnega otroka pa še enkrat.
Srečujemo pa še iste vrste zlatenice, ki jih povzroča nesoglasje krvnih skupin matere in otroka. Največkrat gre za matere s krvno skupino O in otroka s krvno skupino A ali B. Zlatenica se tokrat pojavi že pri prvem otroku, vendar redko poteka tako hudo kot zaradi Rh nesoglasja. Pri vsakem naslednjem otroku je izrazitejša, če gre za enako kombinacijo krvnih skupin, ker cepljenje ne obstaja.
* Zlatenica zaradi dojenja se pojavi po tretjem dnevu zaradi nekaterih snovi v materinem mleku, ki zavirajo delovanje jetrnih encimov. Ni nevarna. Otroci kljub zlatenici in povišanemu bilirubinu v krvi krepko sesajo in dobro napredujejo. Ne menjajo svojega obnašanja. Zlatenica se lahko vleče tudi nekaj tednov. Otroka lahko nekajkrat nahranimo s prekuhanim materinim mlekom ali mlečnimi nadomestki, da se prepričamo, ali gre za to vrsto zlatenice. Izbrizgano mleko kuhamo v vodni kopeli 15 minut.

Zdravljenje zlatenice

Zakaj zlatenico zdravimo? Huda zlatenica povzroča okvare na otrokovih možganih. Posledice so slabša gibalna razvitost, motnje mišične napetosti, motnje sluha, redkeje opazimo, da je otrok umsko manj razvit. Indikacije za posamezno obliko zdravljenja so strogo določene in temeljijo na dolgoletnem raziskovanju zlatenice pri novorojenčku.
Zlatenico pri otroku kontroliramo z očmi, s posebno napravo, ki spektrofotometrično zaznava stopnjo obarvanosti kože (transkutani bilirubinometer) in z določanjem bilirubinov v krvi.
Zdravimo večinoma s fototerapijo. Z obsevanjem kože dosežemo, da se del bilirubina, ki se nahaja v koži in v podkožju, spremeni v topne sestavine, te pa se lahko izločajo tudi preko ledvic. Na ta način povečamo izločanje barvila iz telesa. Pri blažjih zlatenicah otroka lahko obsevamo v njegovi posteljici, kjer leži na fiberoptični blazinici, ki oddaja svetlobo določene frekvence. Težje zlatenice zdravimo z obsevanjem večje površine kože. Uporabljamo luči z modro svetlobo frekvence okoli 460 nm. Takrat leži otrok v ogreti posteljici, da se ne shladi. Oči ima zaščitene s posebnimi očali, genitalije so pokrite s plenico. Včasih dobiva tudi dodatne tekočine v obliki venske infuzije.
Če opisani postopki ne dosežejo želenega učinka in zlatenica napreduje, se moramo odločiti za izmenjalno transfuzijo krvi. Del otrokove krvi zamenjamo skozi popkovno veno s svežo dajalčevo krvjo. Postopek opravi neonatolog, traja nekaj ur in ni brez nevarnosti za otroka. Po izmenjalni transfuziji navadno bilirubin izrazito pade in redko jo je treba ponavljati.

Kaj lahko naredi mati za zmanjšanje zlatenice

* Dojenje bistveno vpliva na potek fiziološke zlatenice. Zgodnje dojenje in pogosti podoji mleziva ugodno vplivajo na delovanje celotnega prebavnega trakta. Zgodnje izločanje mekonija (prvega smolastega blata) pomembno zmanjša količino barvila v telesu. Naselitev črevesja z normalno črevesno floro onemogoči ponovno resorbcijo že iz jeter izločenega barvila.
* Mati naj opozori pediatra, če je že prejšnji otrok imel izrazitejšo zlatenico.
* Stari preverjen način fototerapije je tudi izpostavljanje otroka sončni svetlobi, kar lahko mati naredi tudi doma.
* Opazujte svojega otroka, kako se obnaša. Če ob rumeni barvi kože postaja zaspan in odklanja hranjenje, čimprej obiščite otroškega zdravnika.


[Objavil administrator]


Vir:med.over.net
]]> administrator<admin@nospam.com> Fri, 01 Feb 2008 11:51:58 +0100 http://www.zibelka.zaljubljena23.com/news.php?item.5.2 http://www.zibelka.zaljubljena23.com/news.php?item.4.2 spi kot dojenček< v pomenu dobrega in trdnega spanca. No, saj dojenčki niso nič krivi. Neurejen ritem spanja je pač značilnost majhnih otrok. Na srečo to težavno obdobje sčasoma mine. Za prvo pomoč pa poglejmo sedem nasvetov, kaj lahko naredimo starši, da bo dojenček čim bolje spal, da se bo zbujal naspan in dobrovoljen.

1. Znižajte temperaturo sobe.
Nekoč je veljalo, da mora biti v sobi, kjer živi in spi nežni dojenček, zelo toplo. To je imelo svoj smisel, saj so bila bivališča v splošnem slabo kurjena ali pa je bilo zakurjeno samo v kuhinji. Sodobna stanovanja pa so praviloma pretopla, zrak pa je preveč suh. Še posebno neprijetno je to v spalnici, saj bo v pretoplem stanovanju dojenček spal slabo. Pogosteje se bo zbujal, potil se bo, bolj bo žejen in se bo hotel večkrat ponoči dojiti, da poteši žejo. Tudi za dojenčke namreč velja, da naj v sobi ne bo več kot 18 stopinj C. Previsoka temperatura je za novorojenčke in majhne dojenčke še posebno neprijetna, ker še ne morejo dobro regulirati telesne temperature, pa tudi razkriti se še ne morejo sami. Kako bi vedeli, ali je vašemu dojenčku ponoči prevroče? Če se dojenček poti po lasišču, če ima vroče dlani ali pa se hoče ponoči dojiti zelo pogosto, potem mu je morda prevroče.

2. Položite ga v pravo lego.
Priporočila, ali naj dojenček spi na hrbtu, trebuščku ali boku, so se v zadnjih desetletjih spreminjala. Nekatere raziskave napačni legi pripisujejo tudi povečane možnosti za >smrt v zibki<, nesreče, ob kateri se starši zgrozimo že, če pomislimo nanjo. Sedaj velja, da je najvarneje, če dojenček spi na hrbtu ali na boku. Nekateri pediatri še priporočajo izmenično polaganje na bok in hrbet. Če ga polagate na bok, preverite, ali ima poravnano uho, za hrbet pa mu položite varovalo. Po tretjem mesecu pa bo dojenček tako ali tako sam našel lego, ki mu bo najbolj ustrezala.

3. Naj spi v lastni posteljici.
Med starši so mnenja, ali je bolje, da dojenčki spijo v lastni posteljici ali v postelji mame, deljena. Pediatri in drugi strokovnjaki za otrokov razvoj pa priporočajo lastno posteljico, ker dojenček mamico tako manj pogosto ponoči prebudi, kadar je ne kliče, ampak zgolj zastoka v spanju in tudi zato, ker se tako laže in hitreje nauči samostojnega spanja. Ni pa vseeno, kakšna je ta posteljica, oziroma, kako jo opremimo. Dojenčkovo posteljico je dobro obleči z mehko varovalno oblogo, ki pa se mora posteljici tesno prilegati. Tudi v vogalih, kamor se bo morda pririnil med spanjem. Obloga naj se čvrsto priveže na posteljico. Trakci naj ne bodo predolgi! Dojenček se v mehko obdani posteljici počutij varneje, pa še pred prepihom in svetlobo, ki bi ga motila pri spanju, ga obvarujemo.

4. Pomembno je pravilno pokrivanje.
Je boljša odejica ali spalna vreča? Nekatere mamice prisegajo na odejico, druge na spalno vrečo. Če ga pokrivate z odejico, pazite, da si je ne zvleče čez obrazek, ker bi se lahko zadušil. Dojenček naj vedno spi le pod odejico za dojenčke, po velikosti primerni otrokovi posteljici. Temperaturo boste laže regulirali, če ga boste pokrili z dvema tankima odejicama, ki ju lahko po potrebi odmikate. Spalna vreča pa je praktična, ker je dojenček ne more zvleči čez obrazek, pa tudi razkriti se ne more. Računajte pa, da je v spalni vrečki je zelo toplo, zato naj dojenček ne bo oblečen v pretoplo pižamo. Ne kupujte zelo prevelikih spalnih vreč, češ, da bo za dlje časa, ker v preveliki spalni vreči dojenčku ni udobno.

5. Odlagajte ga nežno in počasi.
Odlaganje dojenčka v posteljico sploh ni lahko, še posebno ne, če je vaš dojenček zelo občutljiv. Najbolj pomembno je, da dojenčka držite v rokah nežno, toda trdno, spuščate pa ga zelo počasi. Dojenčki se namreč padajočega občutka spuščanja iz naročja proti dnu posteljice običajno zelo bojijo in se pri prehitrem spuščanju prebudijo s prestrašenim krikom. Med spuščanjem dojenčka z eno roko objemajte pod hrbtom, tako da mu hkrati podpirate glavico, z drugo roko pa ga podpirajte pod hrbtom tako, da je vaša roka med njegovimi nogicami. Ko dosežete podlago, mehko izvlecite najprej roko izmed njegovih nog, potem pa še izpod glave.

6. Utišajte hrup in zmanjšajte svetlobo.
Ni treba, da smo podnevi vsi v stanovanju čisto tiho in da je vse zagrnjeno, če dojenček spi. To bi bilo preveč prilagajanja dojenčku - kar pa seveda ne pomeni, da je vsak ropot in hrup celo dobrodošel. Tudi odrasel bi težko spal, če laja pes, če zvoni telefon in če vam pade na tla kozarec... Pač pa ponoči dojenček potrebuje mir, temo in tišino. Skušajte ugotoviti, ali je vaš dojenček še posebno občutljiv na svetlobo, ki morda sveti skozi okno ali pada skozi priprta vrata. Malo verjetno pa je, da novorojenčka ali dojenčka moti premalo svetlobe, oziroma preveč temna soba. Nekaj svetlobe potrebuje predvsem mamica, ki pride k dojenčku ponoči, ne pa dojenček. Če je vaše stanovanje hrupno, skušajte pred hrupom zaščititi vsaj okna v sobi, kjer spi dojenček. Dojenček naj ne spi v sobi, kjer je prižgana televizija ali kjer zvečer kuhate kosilo za prihodnji dan.

7. Proč z nepotrebnimi igračami v posteljici.
Nikar ne oblagajte dojenčkove posteljice s kopico mehkih igrač, tako da ima otrok komaj kaj prostora. To je lahko nevarno, pa še utesnjuje ga. Novorojenček ne potrebuje igrače v posteljici. Večjemu dojenčku in majhnemu otroku pa lahko, če želite, v vogal posteljice položite eno samo igračko, ki mora biti pralna in varna: ne prevelika, da bi se otrok z njo zadušil. Izberite takšno igračko, ki ima izvezene oči in smrček in nič >dlake< ali podobnega, kar bi otrok lahko odgriznil.

[Objavil administrator]


Vir:Moj malček]]> administrator<admin@nospam.com> Tue, 08 Jan 2008 09:42:48 +0100 http://www.zibelka.zaljubljena23.com/news.php?item.4.2 http://www.zibelka.zaljubljena23.com/news.php?item.3.2 V Baby Centru vedo, kako čudovito je navdušenje na otroških obrazih, zato so svoje police v tem času še posebej bogato založili z zabavnimi igračkami za vse otroke, od tistih najmlajših, ki so komaj pred kratkim prijokali na svet, pa do večjih radovednežev. Za dobro igračo je namreč pomembno, da ustreza obdobju v otrokovem razvoju, njegovim zanimanjem, da je kakovostno izdelana in otroke spodbuja k aktivni igri. Ponujamo vam nekaj namigov, kakšna darila so najprimernejša za otroke določene starosti.

Do 6 mesecev

Otročiček svet opazuje in spoznava iz ležečega položaja, igra se z rokicami in nogicami ter se odziva na najrazličnejše zvoke. Najraje ima jasne, izrazite barve, najbolje pa vidi predmete, ki so blizu njegovih oči. Od približno štirih mesecev naprej lahko povzroča hrup in premika predmete.
Primerna darila: igralni center z najrazličnejšimi aktivnostmi, glasbeni vrtiljak, igračke za otroški voziček.


6-12 mesecev

Otrok se že igra sede in se začne tudi plaziti po tleh. Pridno se uči, da lahko stvari prime in spusti, ter spozna, kaj sta vzrok in posledica, zato uživa v igračah, pri katerih lahko kaj spremeni.
Primerna darila: igračke za igro med kopanjem, igračke z učinkom skrivalnic, igračke, ki spodbujajo plazenje.


1-2 leti

Otrok začne v tej starosti posnemati vsakdanje življenje in si želi z igračkami ustvariti zunanji svet tudi doma. Veseli se vsega, kar se premika, kar mu omogoča gibanje, napredovanje in ustvarjanje.
Primerna darila: velike kocke za zlaganje, poganjalec, igračke, ki jih otrok lahko vleče za seboj.


2-3 leta

Otrok se že lahko ukvarja z več stvarmi hkrati, rad pa ima igrače, ki jih lahko sestavlja, pri igri s katerimi lahko uporablja svojo bogato domišljijo in take, ki spodbujajo posnemanje. To je obdobje, ko želi biti pri igri glavni.
Primerna darila: prstne barve ali debele voščenke, lesen vlakec, konjiček za guganje.


3-4 leta

V tej starosti je najbolj zanimivo igrati vloge in pri tem čim natančneje posnemati odrasle. Otrok spoznava pravila in jih tudi razume, hkrati pa že izbira svoje najljubše igre.
Primerna darila: preprostejše družabne igre, lutka z dodatki za nego, kovček z orodjem za malčke.


Od 5. leta dalje

Otrok že dobro ve, kaj ga zanima in česa si želi, hkrati pa je zelo radoveden, rad spoznava okolje in živali, veliko sprašuje in se rad giblje.
Primerna darila: žoga za skakanje, električna železnica, lesena samostoječa tabla za risanje.


Če boste pri izbiri daril za svoje malčke upoštevali njihove želje in to, katere igre jih v posamezni starosti najbolj zabavajo, ni bojazni, da njihovi obrazi ne bi sijali od sreče; ne le, ko bodo raztrgali lesketajoči se darilni papir, pač pa vsakič, ko se bodo vračali k igri - in to je vendar najpomembnejše! V trgovinah Baby Center povsod po Sloveniji vam bodo izbiro in nakupe daril za najmlajše olajšali in polepšali s prijaznimi nasveti in številnimi ugodnostmi, v njihovi spletni trgovini na www.babycenter.si pa vam tudi predpraznična gneča ne bo mogla do živega. Saj se tudi vi že veselite bližajočega se veselja ob darilih, mar ne?


[Objavil administrator]

Vir:Siol.net]]> administrator<admin@nospam.com> Tue, 18 Dec 2007 09:11:46 +0100 http://www.zibelka.zaljubljena23.com/news.php?item.3.2 http://www.zibelka.zaljubljena23.com/news.php?item.2.2

Lep pozdrav, Administrator


]]> administrator<admin@nospam.com> Sun, 02 Dec 2007 16:01:31 +0100 http://www.zibelka.zaljubljena23.com/news.php?item.2.2